»There was some sort of charisma about him. My teenage daughter and her friend were there at the reading and they absolutley flipped out over him-he`s got real sex appeal for women« -The agent Tracey Jacobs about Johnny Depp.- ******************************************************************************* Deffenetly ;)

»I made some shitty movies when I was first starting out, but I`m not embarrassed by them, especially as I didn`t think I was going to be an actor. I was trying to make some money-I was still a musician.« -Johnny Depp- ******************************************************************************* He`s right. :)

Zadnja objava.

Spodna slika prikazuje mene pa sofi, ko sva se odpravlale na ninino 80s party:)

Hej! No, no, nism glih prepričana, če je to čist zadnja objava, ampak zadnja pred morjem pa definitivno je. Že lep čas nism nč objavla, tko da sem se odločila da vam bom pred odhodom namenila še eno kratko objavo.

Tele slike, k ste jih glih kar gledal, so slike moje sobe. Učerej me je namreč prevzela želja po slikanju moje sobe. Ne vprašte zakaj, ker nimam pojma.

No, kot prvo vam moram povedat, da sem obsedena. Jap. In to s knjigo oz. serijo knjig. Verjetno se vam že svita o kateri seriji govorim. Twilight saga:) Ubistvu se mi ni še nikol zgodilo, da bi bla tako obsedena in odvisna od knjige. Ampak tole je pa enostavno božansko.

Drugo je bolj kot ne neposredno povezano s Twilight-om. Robert Pattinson je naravnost očarljiv. Mhm. Simpatično zmeden, lep...rojen za Edwarda:)

Tretjič, pogrešam prjatle. Tiste najbljižje iz šole. Sej pogrešam tut ostale člane naše generacije, ampak ne tako kot tiste najbljižje. Vsak dan me mori misel, da jih bom zgubila in, da jih bom enostavno nehala pogrešat in mislt na njih, če jih ne bom nič vidla. Pa čeprov vem, da jih imam neizmerno rada in da bom nardila use da se to ne bo zgodilo. Ampak kmal bo kriza. Rada vas mam<3

No lahko bi še kej napisala, ampak se mi ne da več:)

No, fajn se mejte, pa se slišmo čez en mesc ko pridm iz morja.

Čau.

Slovo od šole

Ja, vem. Že lep čas nism napisala objave. Pa sej me oz. jih ne pogrešate preveč. Ampak useen je že čas, da kej napišem. No uglavnem ja, tuki je moj govorni nastop, ki sem ga že "odgovorila", naslov je pa slovo od šole. ******************************************************************************* Dragi Šmihelčani! Zadnjič stojim na tem odru pred vami in me je strah. Strah pred novim, strah pred neznanim, strah me je, da bodo popustile trdne vezi med mano in mojimi prijatelji. Strah me je tako kot takrat, ko sem stopala proti začetku te dolge osnovnošolske poti. Pa saj nas je vseh strah. Kajne? In zdaj sem tu. Tik pred razpotjem, ki nas ločuje. Oziram se nazaj in se spominjam vseh lepih stvari, ki sem jih tu doživela. Bili so dnevi, ko bi najraje pobegnila iz tega sveta. Bili so dnevi, ko sem utopično iskala pravi odgovor, a ga nikakor nisem mogla najti. In ob vsem tem ste ob meni stali vi. Podpirali ste me pri mojih odločitvah, me usmerjali na prave poti in mi pomagali pri vsakdanjih težavah. Z vami sem doživela mnogo nepozabnih trenutkov, ki kot kapljice počasi potujejo do srca in tam ostanejo za vedno. Nudili ste mi vse, kar sem rabila. V teh osmih letih sem pridobila ogromno znanja, ki mi bo zagotovo koristilo celo življenje. Hvala, ker ste me naučili toliko življenjskih stvari. Ob vas sem spoznala, kako sposobna sem lahko in kaj vse se s trudom lahko doseže. Brez muje se še čevelj ne obuje, zares velja. Spoznala sem, da je sreča luč življenja, ki jo moramo skrbno varovati, da nam ne ugasne. Dali ste mi vedeti, da je bistvo očem nevidno, da moram gledati s srcem in ne z očmi. In kar je najpomembneje, spoznala sem prave prijatelje, ki jih ne bom nikoli zapustila. Pam Brown je nekoč dejala: »Dokaj dober prijatelj ti bo rekel, da ti ni treba skrbeti in da se bo vse dobro izteklo. Pravi prijatelj pa ti pomaga, da se soočiš z resnico, in ti stoji ob strani, pa naj se zgodi kar koli.« In prav zato, da sem na šmihelski šoli spoznala prave prijatelje, sem vam najbolj hvaležna. Ravno ob njih sem spoznala največjo srečo v življenju. Ko sem bila na tleh, so mi z veseljem pomagali. Vsak dan me spravljajo v dobro voljo, mi nudijo zavetje in delajo moj svet živahen in poln radosti. Naučili so me slediti svojim sanjam in obarvali moje nebo. Brez njih bi še vedno govorila, hodila, pela, se učila, še vedno bi razmišljala… Vendar brez radosti, ki jo doživim, ko to lahko delim z njimi. Hvala, da ste tako neverjetni! Želim si, da se me vsi Šmihelčani spominjate kot nasmejano in radoživo dekle, ki je vedno pripravljena pomagati. Upam, da si boste zapomnili mojo dobro voljo in veselje do življenja. Vi pa boste za vedno ostali v mojem spominu. Hvala za vse, kar ste naredili zame. Hvala učiteljem, da ste mi nudili toliko znanja in me naučili pomembnih življenjskih stvari. Ostanite še naprej tako dobri in pripravljeni pomagati učencem. Hvala vsem delavcem šole. Brez vas enostavno šmihelska šola ne bi bila to, kar je. Hvala sošolcem, da ste sodelovali z mano in vsak dan v meni prebujali občutek povezanosti. In nazadnje, hvala prijateljem, da me imate tako radi. Zdaj pa se počasi izteka čas. Čas otroštva, čas nedolžnosti, čas brezbrižnosti, čas osnovnošolskih klopi. Prišla sem do konca in hkrati do novega začetka. Hudo mi je ob slovesu. Nikoli nisem marala besede nasvidenje. A včasih ji enostavno ne moreš ubežati. Nasvidenje. ****************************************************************************** P.s.: Se opravičujem glede nepreglednosti(odstavki itd.) Enostavno noče nardit umes praznih vrstic.

ZAKAJ OBSTAJA ČAS?!! ZAKAJ OBSTAJA DA PREKLETA URA?!!!

Hej. Ker me je Nina prepričala, da moram objavit svojo črtico, ki smo jo morali napisati pri slovenščini, je tukej torej moja črtica=) Že v naprej povem, da sploh ni tako dobra. ********************************************************************************* "Slišiš Ana? Tole pa Eva vadi v dvorani, " mi je rekla moja in prav tako Evina učiteljica za klavir. "Uau! Že cel teden komaj čakam na današnji nastop." Eva je moja dobra prijateljica, s katero sva bili lani uspešni na regionalnem in državnem tekmovanju za klavirski duo. Že celo leto se pripravlja za jutrišnje sprejemne izpite za Srednjo glasbeno šolo in danes ima zadnji test pred izpitom. Iz glasbene šole sem hitro odšla domov naredit še nekaj stvari za šolo, se preoblekla in se zopet sprehodila do glasbene šole. Zbiralo se je čedalje več ljudi in kar naenkrat je bila dvorana presenetljivo polna. Prišla je Eva in se usedla na stol. Popravljala si je obroč in vprašala: " Je vredu?" Nasmehnila sem se in prikimala. Spomnim se, kako mi je lani vedno pred nastopom vprašala : "Je v redu frizura?" ali kaj podobnega. Zvonilo je neustavljivo. Ding dong, ding dong! Ura je bila šest. Tri minute čez šesto. Še vedno je zvonilo. Eva je ustala in odšla proti klavirju. Vdihnila je in začela. Cramer-Buelow, etuda št. 10. Oh kako lepo je igrala! Levo roko ima nevrjetno. Tega sama ne bi zmogla nikoli. V grlu me je skelelo. Kako je dobra! Nevrjetna! Bach, Mozart, Glier in na koncu še mojster skladateljev Sergej Rachmaninoff. Zaslišim prva dva takta in presenečena ugotovim, da je to ravno ta skladba, ki jo doma poslušam že nekaj časa in sanjam, kako bi jo znala zaigrati. Gledala sem z odprtimi usti in čisto malo je manjkalo, da se ne bi začela smejati. Pred očmi so se mi odvijali vsi trenutki, ki sva jih lani prživljali skupaj. Kako sva po eno uro in pol v eno vadili tekmovalni program, se smejali, jezili in na koncu veselili ob uspehih. Sedaj ne bo več tako. Odšla bo v Ljubljano, morda se bova kdaj videli na gimnaziji, a skupaj ne bova več igrali. Seveda sem vesela, da uresničuje svoje sanje. Sploh ne pomislim na kakršno drugo možnost, kot to, da bo drugo leto pridno igrala v srednji glasbeni. V grlu se mi je delal gromozanski cmok. Igrala je res nadnaravno. Prsti so ji hiteli po črno-belih tipkah in iz klavirja se je izlival popolen zvok. Le od kje je jemala takšno moč? Tako je uživala v igranju, da je moj cmok le naraščal. Glasnost se je večala in večala in v vrhuncu melodije-konec. Tišina se je razlegala po vsej dvorani. Za nekaj sekund smo obmolknili, nato pa začeli neustavljivo ploskati. Eva je stopila z odra in me sramežljivo pogledala. Še vedno smo ploskali. Nisem več zdržala. Cmok je prilezel v grlo. Stekla sem k Evi in začela jokati od same sreče in ganjenosti. Objeli sva se in počutila sem se kot majhen otrok. Dala sem ji obesek, ki sva ga imeli lani na tekmovanjih za srečo in takrat je tudi ona zajokala. Po dolgem poslavljanju sva se le nekako spravili v normalno stanje. Še zadnjič sva se objeli in z rada te imam vsaka odšle svojo pot. ****************************************************************************** To je to. Aja pa sam za informacijo, Eva je seveda nardila sprejemne izpite in bo po mojih pričakovanjih drugo leto pridno igrala v srednji glasbeni:) Eva, če tole slučajno bereš, hvala za tist večer. Bil je eden najlepših v mojem življenju. HVALA! <3<3<3 P. S.: Komi čakam pondelk da te spet slišm:)

Agatha Ruiz de la Prada

Zdele sm gledala kolekcije Agathe Ruiz in so mi res fenomenalne! Take nore oblike pa pouno srčkou pa rožic. Res ma ful hude stvari. Tlele je par slik, ampak najbolše so na http://www.agatharuizdelaprada.com/. Poglejte si slikce. Priporočam.

Mejte se.