Pogrešam...

Živjo. Vem ja že dolgooo nism pisala. In tut zdej nism nameravala. Ampak me je Nina na nek način prisilla da napišam post o pogrešanju. Vem da mi ne bo ratal tko ko njej, ampak ni greh probat. Torej pišem. pogréšati -1. čutiti odsotnost, manjkanje koga, česa: pogreša prijetno družbo; pogrešati iskrenost, toplino; v knjigi pogrešamo ilustracije; pogrešajo dobrega strokovnjaka , otroci zelo pogrešajo mater / ko je odšel, ga je precej pogrešala 2. ugotavljati, opažati odsotnost, manjkanje koga, česa: že nekaj dni ga pogrešajo; nekaj članov posadke še pogrešajo / ali že dolgo pogrešaš dežnik pogréšan Kaj pogrešam? Vsak dan milijon stvari. Od najmanjših traparij do najlepših stvari, ki so se mi zgodile v življenju. Zagotovo vsak pogreša. Nekateri manj, nekateri več. Odvisno od počutja in osebe. Pogrešam svoje otroštvo, ko sem bila brez skrbi, ko sem se igrala v vrtcu s svojimi prijatelji. Igrali smo se Titanik, gradili smo peščene gradove, peli smo, se skrivali v hiški, se norčevali iz soseda, ki je bil po rodu Bošnjak in smo mu napisali pisma. Spomnim se kako smo izkoristili prav vsako minuto dneva, da smo se imeli lepo. Takrat sem se igrala s svojim dedkom. Metal me je v zrak, me lovil, skupaj sva se hodila kopat in zanj sem bila najpomembnejše bitje na svetu. Z babi sva se igrali trgovino. Naredila sem blagajno iz kartona in na razne stvari napisala ceno in trgovina je bila odprta. Delali sva cofke, se igrali knjižnico, hranili ptičke in se zabavali do onemoglosti. Potem pa sem začela odraščati in take igrice mi niso več dišale. Kar naenkrat se je vse spremenilo. Včeraj sem se še noro zabavala z dedkom in babicama, danes pa se samo še pogovarjamo in prevečkrat pozabljam nanje. Pogrešam svojo pravo babico, ki je umrla preden sem se rodila. Oči je bil namreč star šele 6 let, ko mu je umrla. Veliko slišim o njej. Kako je bila srčna in zabavna, kako bi me imela rada če bi me poznala, kako neverjetna je bila. Všasih se mi zdi kot da bi bila tu nekje in me spremljala skozi življenje ter me gnala čez ovire. Pogrešam vse lepe trenutke ki smo jih preživeli s prijatelji. Ti so namreč res neverjetni. Dogajajo se skoraj vsak dan in vem, da se bodo še. Vendar neizogibno se približuje čas ko se bomo razšli in vsak bo ubral svojo pot. Čeprav si dopovedujemo, da bo vedno vse enako, nekje v sebi vemo da je to čistokrvna laž. Spoznali bomo nove ljudi in med nami se bodo začele trgati vezi. Nikoli več ne bo tako kot je zdaj. Pogrešam Evo Zec<3. Lani sva preživeli toliko lepih trenutkov in zame največjih uspehov v življenju. Naučila me je mnogo stvari. Ob njej sem spoznala kako sposobna znam biti in kaj vse se lahko s trudom doseže. Povedala mi je za eno stran, kjer dobiš najboljše note. Skupaj sva doživeli zame najlepše trenutke v življenju. Žal pa se lansko leto ne bo nikoli ponovilo. Vidim jo redko kdaj in enostavno ne vem zakaj si nikoli ne vzamem časa, da bi jo poklicala in bi se skupaj spomnili vseh lepih trenutkov. Včeraj sva se srečali v Gimnaziji in nemorete vrjet kako sem bila vesela. Objeli sva se najmanj petkrat v eni minuti. Res je bilo "grozljivo" čudovito. Pogrešam jo do lune pa nazaj. Pogrešam svojo psičko Zaro, ki smo jo dali na eno kmetijo. Bila je sonček mojega življenja. Pogrešam Zofi. Čeprav se še vidimo in jo velikokrat pokličem in ona mene, vseeno pogrešam 1. razred, ko je bila vsak teden pri meni. Pogrešam. To je samo nekaj stvari ki jih pogrešam. A morate vedeti da pogrešam še ogromno dogodkov in oseb. Žal več nimam časa da bi še kaj napisala, tako da morda kdaj drugič izveste še kaj. Nina hvala da si me izbrala. P.S.:še neki. Moram jst tut izbrat? No jst izberem Evo in Jakata.