Slovo od šole

Ja, vem. Že lep čas nism napisala objave. Pa sej me oz. jih ne pogrešate preveč. Ampak useen je že čas, da kej napišem. No uglavnem ja, tuki je moj govorni nastop, ki sem ga že "odgovorila", naslov je pa slovo od šole. ******************************************************************************* Dragi Šmihelčani! Zadnjič stojim na tem odru pred vami in me je strah. Strah pred novim, strah pred neznanim, strah me je, da bodo popustile trdne vezi med mano in mojimi prijatelji. Strah me je tako kot takrat, ko sem stopala proti začetku te dolge osnovnošolske poti. Pa saj nas je vseh strah. Kajne? In zdaj sem tu. Tik pred razpotjem, ki nas ločuje. Oziram se nazaj in se spominjam vseh lepih stvari, ki sem jih tu doživela. Bili so dnevi, ko bi najraje pobegnila iz tega sveta. Bili so dnevi, ko sem utopično iskala pravi odgovor, a ga nikakor nisem mogla najti. In ob vsem tem ste ob meni stali vi. Podpirali ste me pri mojih odločitvah, me usmerjali na prave poti in mi pomagali pri vsakdanjih težavah. Z vami sem doživela mnogo nepozabnih trenutkov, ki kot kapljice počasi potujejo do srca in tam ostanejo za vedno. Nudili ste mi vse, kar sem rabila. V teh osmih letih sem pridobila ogromno znanja, ki mi bo zagotovo koristilo celo življenje. Hvala, ker ste me naučili toliko življenjskih stvari. Ob vas sem spoznala, kako sposobna sem lahko in kaj vse se s trudom lahko doseže. Brez muje se še čevelj ne obuje, zares velja. Spoznala sem, da je sreča luč življenja, ki jo moramo skrbno varovati, da nam ne ugasne. Dali ste mi vedeti, da je bistvo očem nevidno, da moram gledati s srcem in ne z očmi. In kar je najpomembneje, spoznala sem prave prijatelje, ki jih ne bom nikoli zapustila. Pam Brown je nekoč dejala: »Dokaj dober prijatelj ti bo rekel, da ti ni treba skrbeti in da se bo vse dobro izteklo. Pravi prijatelj pa ti pomaga, da se soočiš z resnico, in ti stoji ob strani, pa naj se zgodi kar koli.« In prav zato, da sem na šmihelski šoli spoznala prave prijatelje, sem vam najbolj hvaležna. Ravno ob njih sem spoznala največjo srečo v življenju. Ko sem bila na tleh, so mi z veseljem pomagali. Vsak dan me spravljajo v dobro voljo, mi nudijo zavetje in delajo moj svet živahen in poln radosti. Naučili so me slediti svojim sanjam in obarvali moje nebo. Brez njih bi še vedno govorila, hodila, pela, se učila, še vedno bi razmišljala… Vendar brez radosti, ki jo doživim, ko to lahko delim z njimi. Hvala, da ste tako neverjetni! Želim si, da se me vsi Šmihelčani spominjate kot nasmejano in radoživo dekle, ki je vedno pripravljena pomagati. Upam, da si boste zapomnili mojo dobro voljo in veselje do življenja. Vi pa boste za vedno ostali v mojem spominu. Hvala za vse, kar ste naredili zame. Hvala učiteljem, da ste mi nudili toliko znanja in me naučili pomembnih življenjskih stvari. Ostanite še naprej tako dobri in pripravljeni pomagati učencem. Hvala vsem delavcem šole. Brez vas enostavno šmihelska šola ne bi bila to, kar je. Hvala sošolcem, da ste sodelovali z mano in vsak dan v meni prebujali občutek povezanosti. In nazadnje, hvala prijateljem, da me imate tako radi. Zdaj pa se počasi izteka čas. Čas otroštva, čas nedolžnosti, čas brezbrižnosti, čas osnovnošolskih klopi. Prišla sem do konca in hkrati do novega začetka. Hudo mi je ob slovesu. Nikoli nisem marala besede nasvidenje. A včasih ji enostavno ne moreš ubežati. Nasvidenje. ****************************************************************************** P.s.: Se opravičujem glede nepreglednosti(odstavki itd.) Enostavno noče nardit umes praznih vrstic.