Klavir.

Klavir mi res pomeni vse v življenju. Včasih se res nesramno obnašam do njega in se z njim "skregam", ampak potem kmalu ugotovim, da brez njega definitivno ne bi mogla živeti. Mnogokrat mi nudi zavetje pred ostalim na trenutke krutim svetom, kadar koli se lahko zatečem k njemu in enden drugega nikoli ne bova zapustila. Že nekaj časa imam klavir v svoji sobi, ker smo dnevno sobo prenavljali in smo ga zaradi dela premaknili in vam povem, da si boljšega ne morem želeti. Pri igranju me nihče ne overa, kadar koli si zaželim grem igrat, nihče mi ne govori:"Pa ne te pesmi Anči" ali pa po celodnevnem projektu igranja klaverja "Anči sej bo dost. Mi bi tut radi kej na Tv pogledal"... Če je v hiši klavir, se menda ve, da je potrebno vaditi-včasih tudi kakšnega Bacha, ki ni vsem najbolj pri srcu. No, da ne bom izgubila rdeče niti. Torej, že dva meseca imam klavir v svoji sobi, danes pa sem izvedela, da ga bo potrebno preseliti nazaj v dnevno sobo, saj se moje sobe enostavno ne da spremeniti v večjo, ki bi imela prostor za meni eno najpomembnejših stvari v življenju. Žal. Počutim se kot, da bi se poslavljala od najboljšega prijatelja, ki za nekaj časa odpotuje v daljne kraje. Ne boste vrjeli-tudi solze so mi že pritekle na lica. Morda se vam zdi pretirano, vendar resnično doživljam take občutke. Tudi sama sem dojela, koliko mi črna stvar s tipkami pomeni..................................................

Nič več pogostega bežanja v svoj svet, kjer me nihče ne ovira, nič več vsakodnevnega poznega igranja, nič več zapiranja v svojo sobo samo zaradi ene stvari, samo še milijonkrat ponovljeni stavki družinskih članov in obiskov, ki me najedajo s svojimi prošnjami: "Anči, pa dej nam nekej zaigrej", "kaj si tako trmasta?", "kako si lahko tko nesramna?". Zakaj? Zakaj? Zakaj?

****

Vse bom naredila, da bom selitev preprečila, čeprav že sedaj vem, da je misija nemogoče.

Rada te mam klavir,

vedno tvoja Ana.

xxx