sobota, 17. januar 2009

Strah

In srah nas je. Vse. Male in velike. Strah. Strah nas je, zato sedimo po klopeh in kafičih, jemo, pijemo, spime in se prepiramo zaradi strvari, za katere nam je povsem vseeno, strah nas je in oklevamo, ne upamo si govoriti, zato spet sedimo, jemo in pijemo in spimo, in čakamo, in si delamo utvare. Strah nas je, zato na hodniku ne zakličemo imena tistega, ki ga imamo radi. Ne zakličemo imena tistega, ki nam pomeni vse, Strah nas je neuspeha, strah, da nas zavrnejo, strah, da izpademo idioti. Strah. In tako ne opazimo, kako čas drsi mimo nas, kako se urini kazalci premikajo, počasi in trdno in zares, dokler nas ne udari tisto neizogibno, tisto kar je danes skoraj pojedlo Almin obraz. Lahko se brezkrbno pelješ z motorjem po cesti navdušen nad zabavo, na kateri si bil, a nenadoma vidiš le še kandelaber. Pok in konec. Tudi četverico iz četrtega letnika, ki jo je Piksi navidezno poznal, je noč tako iznenada pogoltnila na avtocesti proti morju. Niso si rekli, zdaj pa bo. Ne, pok in konec. Ali pa na partiju spiješ pijačo iz napačnega kozarca. Kot tista punca. Zdaj ni več vedela, kako ji je ime. Pok in konec. Ali pa prileti velikanski planet iz vesolja. Pok in konec mi vsi. In kaj lahko sploh narediš, da poku vzameš njegovo rušilno moš? Sploh kaj? Piksi je naslonil glavo na kolena. Je izhod, da se vržeš pod vlak, da skočiš skozi okno? Da se vržeš v reko? Bulšit. Totalni bulšit. Veliki pok itak čaka. Lahko se mu vržeš v naročje in se delaš, da si ga našel sam, ampak v resnici vedno on najde tebe. Itak je že tu. Vse je že pripravljeno. Že zdavnaj te je povozil vlak, že zdavnaj si padel na beton, že zdavnaj si se zadušil v tej blatni reki, samo da tega ne veš!... ... Pomembno je premagati strah. Igrati, dihati, kričati. Odpreti usta. Poklicati osebo, ki jo imaš rad. Stopiti na oder. Pokazati, kar imaš. Tudi, če danes še nimaš vsega. Jutri bo mogoče že prepozno. Mogoče nikoli ne boš izvedel odgovora z druge strani šolskega hodnika. Koncert. Zdaj je slišal, kaj ga je vprašala Alma. Frcnil je čik v Ljubljanico in gledal, kako ga je rjava voda pogoltnila. "Kdaj imate koncert?" je spraševala Alma. Šele zdaj je zares odprl ušesa in poslušal. " Jebi se neizogibnost. Jebi se" je siknil ves premočen. Strnjene mokre špice las so padale čez njegov obraz. Jebi se. Vstal je in pljunil v Ljubljanico. In hvala ti, življenje, ker sva oba z Almo še tu. Hvala ti, ker ni konec. In jebi se veličastno! Drang. Drang. ************** Dušan Dim-Distorzija ********************** Tole sm hotla že pred enim mescom al pa še več objavt in je moj najboljši odlomk v knjigi Distorzija. Mislm sej je cela knjiga fenomenalna, ampak tale odlomk je pa res prfektn. Saj men. Res svaka čast Dušanu Dimu.

4 komentarji:

Eva pravi ...

distorzija.<3

ana pravi ...

Jaa.<3<3<3<3<3<3<3<3<3

Nina pravi ...

aa. bereš mi misli. tudi jaz sem hotela ta odlomek objaviti. (:

JakaP pravi ...

genialna knjiga.